Prispevek govori o Cankarjevem odnosu do domovine in tujine, kot ga pisatelj izraža v svojih literarnih delih. Raziskuje vzroke za Cankarjev odhod na Dunaj, kjer je s presledki živel skoraj enajst let, in se osredotoča zlasti na njegovo literaturo tega obdobja, ki jo določa izpovednost in jo močno zaznamujejo eksistencialna vprašanja. Kaže, da prav izkušnja tujine s svojo »samoto« in bivanjsko stisko v Cankarju še bolj vzpodbudi poglabljanja v temeljna vprašanja človeškega življenja ter izostri njegov vpogled v družbena in človeška neskladja, tako v domovini kot v tujini, in končno v človeštvu nasploh. Prav tesnoba tujine, občutja izločenosti, nepotrebnosti, izkoreninjenosti, odtujenosti, samozavračanja, trpljenja ter hrepenenja in domotožja vplivajo, da Cankar v dunajskih letih ustvari večino svojih najboljših in najglobljih del, v katerih pogosto razkriva svojo lastno šibkost in odtujenost sredi sveta ter jo skuša premagovati z duhovnostjo. Močna duhovna izkušnja ga končno privede nazaj v domovino in v njem povzroči vračanje h koreninam in čistosti svojega otroštva. Izkušnja tujine njegova zadnja dela zaznamuje v smeri vse večje religioznosti in iskanja sprave s seboj, svojo mrtvo materjo, sočlovekom v stiski vojnega časa, z domovino in z Bogom.