Ker velikih literarnih ambicij ne zmorem izpeljati, je zame važna izpoved, vsebina in resnica o sebi in okolju, taka resnica kot jo ja z vidim in občutim. Samo to, kar imam, lahko razdam, da bi si domišljal kaj več, za to nisem imel ne časa ne vneme.« Tako se glasi skromna opazka, ki jo je Bert Pribac podal v razmišljanju o svojem literarnem ustvarjanju z naslovom »Zakaj pišem pesmi« (v: Svobodni razgovori, X/3, 1993, 8.). Kot Pribac sam pojasni, je poezija, ki jo ustvarja, odraz njegovih zaznav, občutij in pogledov na različna vprašanja o svetu in bitjih v njem, kar nam omogoči oblikovanje sorazmerno popolne slike njegovega duhovnega razvoja vse od zgodnje mladosti pa do pozne zrelosti. Mladostno igrivost in lahkotnost prekine prisiljena odločitev, da se odpravi po poti vseh blodnežev, beračev in večnih romarjev tega sveta. Posledično se v poeziji začetnega obdobja njegovega izseljenstva odražata globoka bolečina in beda, ki izhajata iz spoznanja o izgubi doma, prijateljev in vseh najbolj intimnih momentov lastnega bivanja. In ko še zadnje upanje na ustrezno zatočišče pod Južnim križem umre, se pesnik zateče k sanjam, ki mu nudijo tolažbo, saj le v sanjah lahko ponovno občuti atmosfero domačnosti ljubljene Istre, ki pa ni več stvarna Istra njegove mladosti, temveč močno idealizirana mentalna konstrukcija, osnovana na njegovih željah in upih.