Slovenska politična emigracija je bila v času od 1945 do 1991 bolj ali manj v centru zanimanja tako represivnih organov, npr. policije, kot tudi partijskih organov. Spremljanje njene aktivnosti in preprečevanje njenega vpliva v Sloveniji in m ed ekonomskimi izseljenci v svetu so bile tudi naloge vrhov Partije in številnih družbenopolitičnih organizacij in društev, ki so jih izvrševali po njenih direktivah. Odnos slovenske Partije do politične emigracije pozna dvoje, prvič, čas »trdega« razmerja do nje nekako do začetka šestdesetih let, ki mu sledi bolj »prilagodljiv« odnos, in drugič, zoževanje politične emigracije od sprva vseh, ki so na tak ali drugačen način zapustili Jugoslavijo (npr. v 50-ih letih), na vedno bolj ozki intelektualni ter politično dejavni krog ljudi (jedra), proti kateremu ni popustila do padca komunizma. Jugoslovanski oz. slovenski pravni okvir je omogočal to dejavnost, zlasti na področju preprečevanja dotoka informacij o njenem delovanju v tujini. Kljub temu so bili stiki, marsikdo je bil zaradi tega preganjan ali prisiljen živeti in delovati v osami. Dobro ohranjen arhivski material nam omogoča vpogled v zakulisje načrtovanja in delovanja Partije do slovenske politične emigracije.